Spoštovani,
najprej hvala, da ste to napisali tako odkrito, zelo razumem vas in vašo hudo stisko. Iz vašega zapisa se zelo čuti, kako zelo vas je strah in kako izčrpana ste. Pomembno je, da veste, da to, kar doživljate, ni nekaj nenavadnega in niti slučajno ne pomeni, da ste “nori”. Pomeni, da ste se močno prestrašili in da se ta strah ni več znal umiriti.
Ko se človek ustraši za življenje, še posebej v obdobju, ko postane starš in ima do nekoga odgovornost, se v njem lahko vklopi stalna pripravljenost na nevarnost. Vaš um in telo delujeta, kot dva varnostnika, ki sta ves čas na preži. Zato preverjate, googlate, razni samoplačniški pregledi. To vam za kratek čas olajša strah, a žal vas dolgoročno še bolj ujame v krog skrbi.
Misli, kot so »Kaj če so se zmotili?«, »Kaj če je to rak?«, niso znak bolezni, ampak znak zelo prestrašenega uma. Rak ima v vašem primeru še čustveno vlogo izgube, bolečine, konca. Misli znajo kdaj biti glasne in prepričljive a niso dejstva. In z njimi se ni treba ves čas boriti ali jim dokazovati narobe. Naučiti se je mogoče veščine, kako jih opaziti in kljub njim živeti naprej. Sčasoma jih vse manj opazimo, nepotrebne odidejo.
Zelo pomembno je tudi to, da takšen strah ne ostane za vedno. Trenutno doživljanje ne pomeni, da boste vse življenje živeli tako. Pomeni pa, da vaš živčni sistem trenutno potrebuje pomoč, da se lahko spet umiri. Ob pravi podpori se ta krog lahko postopoma razrahlja in kmalu bo življenje lažje in polnejše.
Ker vaš strah že vpliva na spanje, odnose, počutje in samozaupanje, je pogovor s psihoterapevtom, ki dela z anksioznimi in zdravstvenimi strahovi, zelo smiseln korak. Ne zato, ker bi bilo z vami kaj narobe, ampak zato, ker si zaslužite več miru zase in za svojega otroka.

Vse dobro vam želimo.
Strokovni tim Inštituta Neocortex