Razmišljanja psihoterapevtke…
Včeraj sem po dolgem času ponovno pogledala film Trumanov show.
Ne spomnim se prvega vtisa o tem filmu, po včerajšnjem ogledu pa sem dolgo razmišljala o tem, da nekako vsi živimo po določenih avtomatizmih, po znanih vzorcih, ki so nam omogočali adaptacijo v danem okolju in okoliščinah. Okolja, v katero smo se rodili, nismo mogli izbrati, a v njem smo se učili o življenju, drugih ljudeh in o sebi. Doživljali smo različne izkušnje – lepe in manj lepe – ter si skušali zagotoviti varnost in sprejetost, eni izmed pomembnejših potreb za preživetje, doživljanje zadovoljstva in izogibanje nelagodju, ki so osnovna gonila našega funkcioniranja.
Na tej poti smo sprejemali zgodnje odločitve in zaključke o tem, kako dosegati ravnovesje med svojimi potrebami ter zahtevami zunanjega sveta. Oblikovali smo se v sobivanju z drugimi, nam pomembnimi ljudmi. V prvih letih življenja, ko smo bili skoraj popolnoma odvisni od drugih, smo se učili, kaj je varno, kako dobiti pozornost in ljubezen, kako se počutiti vredne, sprejete. V nekaterih okoljih smo se naučili, da si je ljubezen, sprejetost in varnost treba zaslužiti, sicer nam je lahko odtegnjena.
Trumanov svet je bil umetno ustvarjen, njegovo življenje pa izrežirano tako, da je živel na način, ki je osrečeval in zabaval druge. Ko je začel hrepeneti po spremembah, po tem, da zaživi tako, kot si želi, da poskusi nekaj novega, drugačnega, se je najprej soočil z notranjimi omejitvami oziroma strahovi, nato tudi z nasprotovanjem drugih, ki so želeli, da ostane tak, kot je bil – tak, kot je njim ustrezalo.
Tudi mi se v svojih življenjih znajdemo v podobnih situacijah: ko se zavemo lastnih strahov pred neznanim, čeprav si želimo nekaj novega, sprememb. Ali ko nam v znanem, za zdaj še varnem svetu ni več udobno in prijetno. Tudi najbolj udoben kavč po letih poležavanja postane manj udoben, začne nas žuljiti …
Zgodi se tudi, da drugim ne ustreza, da se spremenimo, zato začnejo pogojevati svojo naklonjenost do nas. Takrat začnemo dvomiti o svojih željah, o sebi, o lastni vrednosti. Vklopijo se občutki krivde, lojalnosti in podobno. Postanemo razdvojeni med lastnimi hrepenenji, dvomi ter lojalnostjo do drugih – med željo po novem, ki nas na nek način tudi straši, in potrebo po znanem, varnem, čeprav neudobnem.
Trumanova želja po svobodi in življenju po lastni meri je postala močnejša od strahov, zaradi katerih je živel ukalupljeno, avtomatizirano življenje, in močnejša od pričakovanj drugih, da živi tako kot dotlej. Za svojo svobodo je bil pripravljen tvegati življenje.
Mi ne živimo izrežiranih filmskih zgodb, čeprav se nam kdaj zazdi, da je tako – da živimo po pričakovanjih drugih in v skladu z okoliščinami, ki nam jih narekuje življenje. Kljub temu, da so te okoliščine včasih bolj ali manj ugodne, verjamem, da je krmilo naše ladje vseeno v naših rokah. In da se odločamo o tem, kako bomo živeli: ali se bomo ukalupili ali ne. Včasih je tudi to koristno in morda celo v funkciji obstanka in preživetja, vendar je pomembno prepoznati, kdaj se s tem omejujemo ter si onemogočamo rast, spremembe in življenje, ki ga je vredno živeti.
Vprašajmo se: kakšen naj bi bil moj dan, če bi ga morala vsak dan znova živeti do konca svojega življenja? Ali smo zadovoljni s tem, kako živimo, ali bi svoje življenje izrežirali drugače? In s čim se omejujemo pri ustvarjanju življenja po svoji meri?
Ljiljana Cimeša
