V terapiji ustvarjamo prostor, kjer se lahko človek sreča s svojimi občutki brez strahu pred presojo. Integrativni pristop povezuje različne terapevtske modele z empatijo, varnostjo in strokovnim vodenjem. Vsaka sprememba se začne v odnosu, kjer je poslušanje globlje od besed in prisotnost močnejša od nasveta.

Ko je odnos varen, se sprememba zgodi sama.

INDIVIDUALNA TERAPIJA

Srečanje traja 50 minut in praviloma poteka enkrat tedensko.

Prvi pogovori so namenjeni spoznavanju klienta in terapevta ter vzpostavitvi prvega stika. Terapevt in klient ocenita, ali si ustrezata.

Sledi dogovor o ciljih terapije.

Terapevt ne ponuja rešitev, temveč pomaga raziskovati možnosti. Klient prevzema odgovornost za odločitve in napredek, terapevt pa zagotavlja strokovnost, zaupnost in spoštljiv odnos. Prek terapevtskega odnosa klient postopno spreminja pogled na težave, pridobi moč in razumevanje vzrokov ter posledic.

Trajanje terapije je različno: od nekaj srečanj do mesecev ali let. Zaključek je vedno dogovor med klientom in terapevtom.

Individualne terapije potekajo v živo v prostorih inštituta Neocortex po vnaprej določenih tedenskih terminih. Po dogovoru je možna tudi terapija preko Zoom aplikacije. Prvo srečanje se v tem primeru vseeno priporoča v živo.

PARTNERSKA TERAPIJA

Srečanje traja 90 minut in običajno poteka enkrat tedensko.

Namenjena je parom, ki so motivirani za izboljšanje odnosa.

Na terapiji pari s pomočjo terapevta raziskujejo možnosti za izhod iz ponavljajočih se konfliktov, izboljšujejo komunikacijo, rešujejo težave na področju spolnosti, financ, vzgoje otrok in organizacije družinskega življenja. Pogosti vzroki partnerskih težav so tudi zasvojenost, nezvestoba, pomanjkanje zaupanja ali neiskrenost v odnosu.

Trajanje terapije je različno – od nekaj srečanj (pri konkretnih težavah) do več mesecev (pri globlje porušenih odnosih).

“Če sta dva vedno enakega mnenja, potem je eden od njiju odveč.”

Winston Churchill

SKUPINSKA TERAPIJA

Skupinska terapija traja 90 minut in običajno poteka enkrat tedensko. Primerna je za posameznike, ki imajo:

težave s samopodobo,

pomanjkljive socialne veščine,

težave v medosebnih odnosih,

težave pri navezovanju stikov.

Skupina se je izkazala kot zelo koristna pri zdravljenju anksioznih in depresivnih motenj ter pri kemičnih in nekemičnih odvisnostih. Sčasoma se med člani razvije zaupanje, občutek varnosti in sprejetosti. Postopno se spreminja doživljanje sebe in drugih, izkušnje pa pozitivno vplivajo na vsakdanje življenje in socialno funkcioniranje.

Skupine običajno delujejo daljše obdobje, mesece ali leta.

V skupini se zdravimo skozi povezanost, ko slišimo druge, lažje slišimo tudi sebe.

“Spoznati samega sebe je začetek vse modrosti.”

Aristotel

DRUŽINSKA TERAPIJA

Družinska terapija je oblika psihoterapije, ki obravnava družino kot celoto. Temelji na spoznanju, da posameznikovo duševno zdravje ni ločeno od njegovih odnosov, temveč da se težave pogosto razvijejo in ohranjajo v okviru družinskih interakcij. Cilj terapije ni “ozdraviti” enega člana, temveč izboljšati komunikacijo, razumevanje in povezanost v celotni družini.

Raziskave kažejo, da je družinska terapija še posebej učinkovita pri težavah v partnerskem odnosu, konfliktih med starši in otroki, vedenjskih in čustvenih težavah pri otrocih in mladostnikih, duševnih motnjah enega od družinskih članov (npr. depresija, anksioznost, zasvojenost, motnje hranjenja), krizah v družini (ločitev, bolezen, izguba).

Kako poteka družinska terapija?

Srečanja običajno trajajo 60–90 minut in potekajo na 2–4 tedne. Terapevt vodi pogovor, pomaga raziskovati vzorce komunikacije in spodbuja iskanje novih, bolj podpornih načinov reševanja konfliktov.

V terapiji sodelujejo vsi člani družine ali le tisti, ki želijo in zmorejo.

Zakaj izbrati družinsko terapijo?

Poveča razumevanje in sočutje med družinskimi člani.

Pomaga prepoznati in preoblikovati nefunkcionalne vzorce komunikacije.

Omogoča boljše reševanje konfliktov in večjo čustveno podporo.

Družinska terapija dolgoročno prispeva k večji stabilnosti in dobrobiti družine ter zmanjšanju simptomov pri posameznikih. Je varno in učinkovito okolje, kjer lahko družina skupaj raziskuje svoje izzive ter krepi povezanost, razumevanje in medsebojno podporo.

  • SKUPINA ZA MLADOSTNIKE

    Vodi: Ljiljana Cimeša, uni.dipl.psihologinja

    Skupina poteka in lahko sprejme enega člana.


  • PODPORNA SKUPINA “Predah”

    za mlade odrasle na razpotjih življenja.

    Vodi: Nataša Banfi, mag.psihosocialnega svetovanja

    Skupina poteka.

    Skupina lahko sprejme še dve osebi

  • TERAPEVTSKA SKUPINA ZA PREMAGOVANJE IZGORELOSTI

    Skupina poteka.

    Skupina poteka in lahko sprejme še eno članico.

    Vodi: Daniela Fiket, dr.med.specialistka psihiatrije

  • SKUPINA ZA ANKSIOZNE IN DEPRESIVNE MOTNJE

    Trenutno potekata dve skupini.

    Vodi:

    Skupina 1: Daniela Fiket, dr.med.specialistka psihiatrije

    Skupina lahko sprejme eno članico.

    Skupina 2: Ljiljana Cimeša, uni.dipl.psihologinja

    Skupina lahko sprejme eno članico.

PSIHOTERAPEVTSKI PRISTOPI

V zgodnjih 20. letih prejšnjega stoletja je Sigmund Freud razvil svojo teorijo osebnosti. Verjel je, da osebnost sestavljajo trije glavni deli – Id, Ego in Superego. Po njegovem mnenju morajo biti ti deli v ravnovesju, saj je to pogoj za psihično zdravje in osebnostno stabilnost.

Id predstavlja iracionalni, čustveni del osebnosti, Ego racionalni del, Superego pa moralni del, ki ga oblikujejo starši in družba.Freudov največji doprinos je bila ideja, da je osebnost večplastna ter da med njenimi deli lahko prihaja do konfliktov. Interakcije med različnimi deli osebnosti in njihovi konflikti oblikujejo naše misli, občutke in vedenje.

Ustanovitelj transakcijske analize, Eric Berne (1910–1970), je bil psihiater, ki se je sprva izobraževal za psihoanalitika. Do psihoanalize je bil kritičen, zato ni bil sprejet v psihoanalitične kroge. Kasneje je razvil povsem novo smer psihoterapije. Nanjo je pomembno vplival nevrokirurg dr. Wilder Penfield, ki je ugotovil, da električna stimulacija določenih delov možganov sproža spomine in občutke, povezane z njimi. Na osnovi Penfieldovih raziskav je Berne oblikoval temeljne predpostavke transakcijske analize.

Temeljne ugotovitve:

Možgani delujejo kot kamera, ki neprestano shranjuje dogodke – tudi, če se jih ne spomnimo.

Dogodki in občutki, povezani z njimi, so shranjeni skupaj in jih ni mogoče priklicati ločeno.

Ob priklicu spomina ponovno doživljamo enake občutke kot ob samem dogodku.

Oseba je lahko hkrati v dveh stanjih: v enem podoživlja dogodek, v drugem pa o njem racionalno razpravlja.

Kaj je transakcija?

Eric Berne je teorijo razvijal več let. Ključni pojem v njegovem pristopu je transakcija. V knjigi ‘Games People Play’ (1964, slov. ‘Katero igro igraš?’) je transakcijo definiral kot enoto socialne interakcije, ki jo sestavljata transakcijski stimulus in transakcijski odgovor. Transakcijska analiza se zato ukvarja s preučevanjem interakcij med ljudmi.

Berne se je razlikoval od Freuda: Freud je paciente spraševal o težavah, Berne pa je opazoval, kaj pacient izraža skozi besede, telesno govorico in obrazno mimiko. Namesto individualnih intervjujev je raje analiziral interakcije v skupini.

Berneova tri ego stanja

Poleg analize transakcij je Berne opredelil tri ego stanja, ki jih ima vsak posameznik:

Ego stanje Starša: nastane s posnemanjem staršev ali pomembnih oseb v zgodnjem otroštvu. Vpliva na naše vedenje, misli in čustvovanje. Pogosto se kaže pri vzgoji lastnih otrok ali kot notranji glas – vest.

Ego stanje Otroka: vsebuje čustva, ki smo jih doživljali kot otroci. V tem stanju se vedemo, čutimo in mislimo podobno kot v otroštvu.

Ego stanje Odraslega: se oblikuje kasneje in integrira izkušnje Starša in Otroka z realnostjo sedanjosti. Deluje objektivno, analizira možnosti in sprejema odločitve. Pogosto ga primerjajo z računalnikom, ki obdeluje podatke »tukaj in zdaj«.

Za poglobljeno razumevanje so Berneova dela na voljo tudi v slovenščini. Ključ za razumevanje njegovih ‘iger’ je dobra analiza ego stanj in spretnost pri analiziranju transakcij, ki se lahko pojavljajo v različnih oblikah in na različnih ravneh.

Kognitivno-vedenjska terapija (CBT) je ena najbolj raziskanih in uveljavljenih oblik psihoterapije. Razvil jo je psihiater Aaron Beck v 60. letih prejšnjega stoletja. Sprva je bila namenjena zdravljenju depresije, danes pa se uspešno uporablja pri številnih težavah – od anksioznih motenj, depresije, izgorelosti, motenj hranjenja, odvisnosti, do medosebnih in partnerskih težav.

Kako deluje KVT?

KVT temelji na spoznanju, da naše misli vplivajo na čustva in vedenje. Ko se naučimo prepoznati in spremeniti negativne miselne vzorce, se posledično izboljšajo tudi naše počutje in vedenje. Terapija se osredotoča na tukaj in zdaj ter na praktične spremembe, ki posamezniku pomagajo pri premagovanju težav.

CBT obravnava tri ravni mišljenja:

Samodejne misli (npr. »Ničesar ne zmorem«),

vmesna prepričanja (npr. »Če poskusim, bom zavrnjen«),

temeljna prepričanja o sebi, drugih in svetu (npr. »Nisem dovolj dober«).

S prepoznavanjem in spremembo teh vzorcev posameznik postopno razvije bolj realističen in zdrav pogled nase ter na svet.

Zakaj izbrati KVT

Je strukturirana, kratkoročna in ciljno usmerjena terapija.

Njena učinkovitost je dokazana z več kot 2.000 raziskavami po vsem svetu.

Uporablja se individualno, v parih, družinah ali skupinah.

Primerna je za otroke, mladostnike in odrasle.

Uči trajnih spretnosti, ki pomagajo zmanjšati tveganje za ponovitev težav.

CBT pomaga razumeti povezavo med mislimi, čustvi in vedenjem ter posameznika opremi z orodji, kako te povezave spremeniti na bolj zdrav način.

Terapija sprejemanja in predanosti (ACT)

Sprejemanje in predanost terapija (Acceptance and Commitment Therapy – ACT) je sodobna, znanstveno utemeljena oblika psihoterapije, ki se je izkazala za učinkovito pri zdravljenju številnih težav, kot so depresija, anksioznost, zasvojenosti, samopoškodbeno vedenje, posttravmatski stres in motnje hranjenja.

ACT temelji na šestih ključnih procesih, ki skupaj tvorijo t. i. »hexaflex«:

sprejemanje,

kognitivna defuzija (distanca do svojih misli),

zavedanje trenutka tukaj in zdaj,

zaznavanje sebe kot širšega konteksta,

vrednote,

zavezujoče, usmerjeno delovanje.

Namesto boja proti neprijetnim mislim in čustvom ACT uči, kako jih sprejeti, obenem pa graditi življenje v skladu z lastnimi vrednotami in cilji.

Kako ACT deluje v praksi?

Najnovejše raziskave kažejo, da ACT povečuje t. i. psihološko fleksibilnost – sposobnost, da se posameznik prilagodi izzivom, ne da bi ga ti povsem preplavili. Terapevti uporabljajo različne praktične vaje, ki posamezniku pomagajo razvijati spretnosti sprejemanja, osredotočenosti in zavestne izbire dejanj.

ACT ni le teorija, ampak skupek zelo uporabnih orodij, ki pomagajo ljudem živeti bolj izpolnjeno, ne glede na težave, s katerimi se soočajo.

Dialektično-vedenjska terapija (DBT)

DBT je psihoterapevtski pristop, ki ga je v 80. letih razvila psihologinja Marsha Linehan kot odgovor na potrebo po učinkoviti terapiji za ljudi z mejno osebnostno motnjo in kroničnim samopoškodovalnim vedenjem. Pristop združuje klasične vedenjsko-kognitivne tehnike z elementi sprejemanja, čuječnosti in “dialektike” (ravnovesja med sprejemanjem in spremembo).

DBT običajno vključuje več komponent:

individualne seanse,

skupinsko učenje veščin,

telefonska podpora med srečanji,

supervizijo terapevtov.

Temeljne veščine, ki jih pacienti usvajajo, so: čuječnost, toleranca do stiske, regulacija emocij in medosebna učinkovitost. NCBI+1

Zakaj DBT deluje?

Raziskave kažejo, da DBT prispeva k zmanjšanju samopoškodovalnega vedenja, zmanjšanju hospitalizacij, izboljšanju stabilnosti čustev in kakovosti življenja pri bolnikih z mejno osebnostno motnjo. DBT se uporablja tudi kot prilagojena terapija pri drugih stanjih, kjer je težava v regulaciji čustev, impulzivnosti in težkih medosebnih odnosih.

Kako DBT pristopa k spremembi

DBT temelji na predpostavki, da je za trajne spremembe nujno uravnotežiti dva pristopa:

sprejemanje (prihajajočih občutkov in misli),

aktivna sprememba (učenje novih veščin in vedenj).

V sklopu terapije se enako poudarja razumevanje “zakaj se pojavljajo čustvene krize” kot tudi konkretne strategije za soočanje z njimi.

Na okrevanje osredotočena kognitivna terapija (Recovery-Oriented Cognitive Therapy (CT-R))

V zadnjih desetletjih se je na področju duševnega zdravja razvil na okrevanje usmerjen pristop, ki predstavlja alternativo strogo medicinskemu modelu obravnave oseb z resnimi duševnimi motnjami. Na tej osnovi je Aaron Beck s sodelavci na Beck Institute for Cognitive Behavior Therapy razvil Recovery-Oriented Cognitive Therapy (CT-R) – prilagoditev klasične kognitivno-vedenjske terapije (CBT).

Kaj je značilno za CT-R?

Ohranjen je teoretični okvir CBT, vendar z dodatnim poudarkom na močeh, sposobnostih in pozitivnih lastnostih posameznika. Terapevt skupaj s klientom raziskuje njegove vrednote, cilje in osebne vire, ki mu pomagajo pri okrevanju. Namesto osredotočanja izključno na simptome CT-R spodbuja gradnjo pozitivnih prepričanj, spominov in čustev.

Terapija je usmerjena bolj v prihodnost: kaj si klient želi doseči, kateri so njegovi naslednji koraki in kako jih lahko uresniči. Klasične CBT tehnike so še vedno prisotne, a uporabljene za premagovanje ovir na poti do zastavljenih ciljev.

Zakaj CT-R?

CT-R krepi občutek upanja, smisla in povezanosti. Pri ljudeh z depresijo, psihozami in drugimi težavami se je pokazala kot učinkovit način, da ponovno odkrijejo lastne vire moči in postopoma gradijo bolj kakovostno življenje.

Realitetno terapijo je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja razvil ameriški psihiater dr. William Glasser. Utemeljil jo je na spoznanjih, ki jih je pridobil v svoji psihiatrični praksi. Ugotovil je, da imajo vsi pacienti nekaj skupnega: da se z realnostjo usklajujejo na neučinkovite načine in so zaradi tega nesrečni, osamljeni, ali celo razvijajo simptomatska vedenja, ki močno vplivajo na kvaliteto njihovega življenja.

Prav zato je terapijo, s katero je ljudi vodil proti uspešnemu spoprijemanju z realnostjo in njenimi aspekti, poimenoval realitetna terapija. Ves čas svojega obstoja je zagovarjal dejstvo, da smo gospodarji svojega življenja tudi takrat, ko se zdi, da smo ujetniki okoliščin in vedenja drugih ljudi. Dr. William Glasser je verjel, da ne glede na okoliščine v preteklosti in sedanjosti, lahko v zdajšnjem trenutku izberemo vedenja, ki nam bodo pomagala pri učinkovitejši potešitvi osnovnih potreb, ki so v gene ugrajena temeljna gonila našega vedenja.

Kaj je realitetna terapija?

Realitetna terapija je teoretično opredeljena kot evolucijsko-sistemski pristop k ljudem s psihosocialnimi težavami in težavami v duševnem zdravju. V praksi je realitetna terapija process uporabe teorije izbire v svetovanju/psihoterapiji s ciljem izboljšanja duševnega zdravja posameznika_ce. Teorija izbire je razumevanje človeškega vedenja v kontekstu kibernetike drugega reda, ki dokazuje, da so živa bitja samousmerjevalni sistemi, ki delujejo namensko.

Človeka definira kot svobodno in odgovorno bitje, ki je notranje motivirano in čigar vedenje je vedno namensko ter zelo raznovrstno in prožno. Motivacija za kakršnokoli dejavnost, učinkovito ali neučinkovito, izvira iz poskusov zadovoljevanja psiholoških potreb (po ljubezni in pripadnosti, po moči, po svobodi, po zabavi, po preživetju) in ne iz zunanjega sveta.

Namen vedenja je slediti notranjim motivom, z namenom vzpostavitve in ohranjanja ravnovesja s seboj in okoljem. Gonilo za vse naše vedenje je torej želja, da bi se počutili čim pogosteje čim bolje v v okolju, ki se nenehno spreminja. Ideja notranje motivacije, celovitosti in namenskosti vedenja človeka opredeljuje kot operativno zaprt sistem, ki deluje na principu namenske, krožne vzročnosti.

Teorija izbire poudarja dejstvo, da svoje življenje usmerjamo veliko bolj, kot se tega zavedamo, ne glede na okoliščine, v katerih smo se znašli. Ko smo v slabi koži, se nam pogosto zgodi, da verjamemo, da se nam trpljenje kar dogaja in da nad njim nimamo nikakršnega nadzora. Namen realitetne terapije je odkrivanje in razreševanje vzrokov slabega počutja v takšnih trenutkih.

Prav tako se nam velikokrat zgodi, da razmišljamo, da lahko nadzorujemo in spreminjamo druge, teorija izbire poudarja, da lahko nadzorujemo zgolj svoje življenje, lastne misli in dejanja in smo za to odgovorni.

Teorija izbire je usmerjena na gradnjo učinkovitejše sedanjosti. Uči nas, kako se bolje razumeti z ljudmi okoli sebe in kako vzpostaviti notranje ravnovesje na različnih področjih življenja. Ne glede na okoliščine v preteklosti ali v sedanjosti, lahko v zdajšnjem trenutku izberemo vedenja, ki nam bodo pomagala učinkovitejše potešiti osnovne potrebe.

Nov pogled nase, ki ga razvija v terapevtskem procesu, klientu omogoča boljše usklajevanje in povezanost s soljudmi in vzpostavitev notranjega ravnovesja na vseh področjih življenja. Terapevtova naloga je ponuditi mu drugačno razumevanje človeškega vedenja in s tem tudi možnost, da presodi svoje aktualno vedenje in se postavi v realne okvirje.

Stalni cilj realitetne terapije je ustvarjati skladen odnos med psihoterapevtom in klientom ter ga s pomočjo teorije izbire učiti ozaveščati, razumeti in spreminjati lastno vedenje skladno z idejo, da ni žrtev, ampak je oblikovalec svojega življenja. Psihoterapevt realitetne terapije se osredotoča predvsem na trenutno stanje klienta in skozi razumevanje teorije izmenjuje misli in razumevanje tega, kar klient pove o sebi in svojem življenju.

Realitetna terapija se sredotoča na kritično premišljevanje o lastnih prepričanjih in raziskovanje omejujočih prepričanj, saj je prepoznavanje le-teh pomemben korak k sprejemanju prepričanj teorije izbire, ki mu pomagajo pri izboljšanju odnosov z bližnjimi in s tem tudi svojega mentalnega zdravja (William Glasser, 1925 – 2013). Več informacij o Realitetni terapiji in njeni znanstveni utemeljenosti najdete na spletni strani Evropskega inštituta za realitetno terapijo.

Psihosocialno svetovanje kljub imenu ni podajanje nasvetov ampak je sodelovalen, psihoedukativni in razvojni proces, v katerem aktivno sodelujeta psihosocialni svetovalec in klient. Uporablja se pri posameznikih, parih in družinah, pa tudi v skupinah ter organizacijah, kjer celostno naslavlja družbene, kulturne, ekonomske in čustvene izzive.

V praksi nudi oporo pri konkretnih odločitvah in težavah, pri soočanju s krizami ali hudimi psihičnimi stiskami ali obremenitvami. Deluje na področu izboljševanju odnosov; podpira razvojna vprašanja, krepi samospoznavanje ter delo z mislimi, čustvi in zaznavami, hkrati pa pomaga razreševati notranje in medosebne konflikte. Temeljni cilj psihosocialnega svetovalnega procesa je, da posameznik dobi priložnost za bolj ustvarjalno, smiselno in zadovoljno življenje. Kot posameznik in kot član skupnosti (po EAC, 2013).

Zametke psihosocialnega svetovanja so postavili učitelji in družbeni reformatorji, ki so otroke in mlade sprva informirali ter jih izobraževalno in poklicno usmerjali. V tridesetih letih 20. stoletja je E. G. Williamson na Univerzi v Minnesoti razvil prvo sistematično teorijo ki je poudarjala predvsem poučevanje, mentorstvo in vodenje. Prelom je prinesel Carl Rogers, oče psihosocialnega svetovanja, ki je 1942 z delom Counseling and Psychotherapy v središče postavil klienta in utemeljil nedirektivni, na klienta osrediščeni pristop. Rogersova dosledna raba izraza »svetovanje« je področje odprla tudi onkraj ozko medicinskega okvira.

Današnje psihosocialno svetovanje združuje učne in praktične elemente (informiranje, psihoedukacijo, učenje veščin in strukturiran potek srečanj) z odnosno, na klienta prilagojen proces (empatija, sprejemanje, sodelovanje).

V psihosocialnem svetovalnem procesu se v dogovorom s klientom jasno opredeli cilje, upošteva se širši psihosocialni kontekst, ki korak za korakom podpira spremembe, ki se smiselno prenašajo v vsakdanje življenje.

Kognitivno-vedenjsko svetovanje

Kognitivno-vedenjsko svetovanje temelji na načelih kognitivno-vedenjskih pristopov.

V varnem in zaupnem odnosu svetovalec uporablja preizkušene kognitivne in vedenjske tehnike, prilagojene posamezniku in njegovim ciljem. Ne gre za podajanje navodil, temveč za sodelovalno raziskovanje miselnih, čustvenih in vedenjskih vzorcev ter za načrtovanje konkretnih, dosegljivih sprememb, ki se prenesejo v vsakdan.

Osnovno izhodišče je preprosto: kako razmišljamo, tako se običajno tudi počutimo in ravnamo. Prepoznavanje in preverjanje misli ter vedenjski poskusi, aktivacija in urjenje veščin pomagajo prekiniti začarani krog negativnega mišljenja, zmanjšati čustveno obremenitev in uvesti bolj funkcionalne odzive.

Usmerjenost k ciljem

Primeren je za posameznike, pare in družine, ki želijo na bolj strukturiran in časovno učinkovit način nasloviti vprašanja, kot so stres, anksioznost, nizko samozaupanje, težave v odnosih, organizacija vsakdana, ujetost v negativne misli ali želja po spremembi navad.

Pristop je ciljno usmerjen. Najprej opredelimo, kam želite priti, nato pa v majhnih, merljivih korakih napredujemo. Ključna naloga svetovalca je, da vas opolnomoči, da postanete »sami sebi svetovalec/ka« – da boste v prihodnje samostojno in učinkovito obvladovali izzive.

“Sredi zime sem naposled spoznal, da v meni leži nepremagljivo poletje.”

Albert Camus

EMDR (Eye Movement Desensitization and Reprocessing – desenzitizacija in ponovna predelava z očesnim gibanjem) je uveljavljena psihoterapevtska metoda, ki se uporablja pri zdravljenju travmatskih izkušenj in različnih oblik čustvene stiske. V terapiji posameznik ob vodeni obuditvi travmatičnega spomina istočasno spremlja ritmične gibe oči ali druge oblike izmenične stimulacije (npr. tapkanje ali zvočne dražljaje).

Takšna bilateralna stimulacija spodbuja naravni proces predelave spomina v možganih, kar zmanjšuje čustveno intenzivnost in omogoča, da se travmatična izkušnja integrira na zdrav način. EMDR se je sprva uporabljal za zdravljenje posttravmatske stresne motnje (PTSM), danes pa se uspešno uporablja tudi pri tesnobi, depresiji, fobijah, izgorelosti in drugih težavah, povezanih z neprijetnimi življenjskimi izkušnjami.

Daniela Fiket

Storitev Trajanje Cena
Pisanje pisnega mnenja za kliente vključene v psihoterapijo   60,00 €
Uvodni pogovor pred vključitvijo v psihoterapijo    100,00 €
Individualna psihoterapija (Relacijska transakcijska analiza, EMDR) 50 min 100,00 €
Predplačilo 4 ure   340,00 €
Predplačilo 8 ur   640,00 €
Partnerska terapija 75 min 140,00 €
Predplačilo 4 ur   510,00 €
Skupinska terapija 4 tedne 1x tedensko 105 min 160,00 €
Paket skupina + individualne ure/mes.   Cena skupine
+ individualnih srečanj -10%

Novi cenik se začne uporabljati 1.10.2025.

Plačilo skupinske terapije velja za 4 zaporedna srečanja, ne glede na prisotnost.

Odpoved individualne terapije ali spremembo termina, je potrebno sporočiti vsaj 2 delovna dneva vnaprej. V primeru nenapovedanega izostanka s terapije ali prepozno sporočene odsotnosti velja, da je bila terapija realizirana. Izjema od tega pravila so bolniške odsotnosti ali drugi tehtni razlogi ki se bodo obravnali individualno.

Ljiljana Cimeša

Storitev Trajanje Cena
Individualna psihoterapija (Realitetna psihoterapija) 50 min 80,00 €
Predplačilo 4 ure   300,00 €
Predplačilo 8 ur   560,00 €
Partnerska terapija  75 min 120, 00 €
Predplačilo 4 ure   450, 00 €
Skupinska terapija 4 tedne 1x tedensko 105 min 160, 00 €
Paket skupina + individualne ure/mes.   Cena skupine
+ individualnih srečanj -10%

Novi cenik se začne uporabljati 1.10.2025.

Plačilo skupinske terapije velja za 4 zaporedna srečanja, ne glede na prisotnost.

Odpoved individualne terapije ali spremembo termina, je potrebno sporočiti vsaj 2 delovna dneva vnaprej. V primeru nenapovedanega izostanka s terapije ali prepozno sporočene odsotnosti velja, da je bila terapija realizirana. Izjema od tega pravila so bolniške odsotnosti ali drugi tehtni razlogi ki se bodo obravnali individualno.

Nataša Banfi

Storitev Trajanje Cena
Individualno psihosocialno svetovanje 50 min 80,00 €
Predplačilo 4 ure   300,00 €
Predplačilo 8 ur   560,00 €
Partnerska terapija  75 min 120,00 €
Predplačilo 4 ure   450 €
Skupinska terapija 4 tedne  1x tedensko 105 min  160,00 €
Paket skupina + individualne ure/mes.   Cena skupine
+ individualnih srečanj -10%

Novi cenik se začne uporabljati 1.10.2025.

Plačilo skupinske terapije velja za 4 zaporedna srečanja, ne glede na prisotnost.

Odpoved individualne terapije ali spremembo termina, je potrebno sporočiti vsaj 2 delovna dneva vnaprej. V primeru nenapovedanega izostanka s terapije ali prepozno sporočene odsotnosti velja, da je bila terapija realizirana. Izjema od tega pravila so bolniške odsotnosti ali drugi tehtni razlogi ki se bodo obravnali individualno.

psihoterapija in psihosocialno svetovanje - individualna
STRES IN REZILIENTNOST

Kolikokrat ste se v zadnjem tednu počutili tesnobne, zaskrbljene, utrujene ali nezadovoljne? Vas skrbi, da bo pretiran stres pustil posledice na vašem zdravju? Ste kdaj imeli občutek, da ste kot ladjica sredi nevihte in ne veste, ali boste zdržali vse pritiske? Dobra novica je, da se s tem lahko soočite in svojo odpornost okrepite!

Verjetno vsi poznamo ljudi, ki jih stres ne zlomi. Ob izgubi službe si hitro najdejo drugo. Redko zbolijo, pa še takrat hitro okrevajo. Ob življenjskih nevšečnostih zamahnejo z roko in se nasmejani lotijo novih izzivov. Konflikte rešujejo učinkovito, imajo dobro samopodobo in verjamejo, da bodo kos vsaki situaciji.

V čem je njihova skrivnost? Odgovor je v rezilientnosti ali čustveni odpornosti (ang. resilience). Izraz izhaja iz industrije in označuje material, ki je trden, a prožen: pod vplivom sile se sicer nekoliko deformira, vendar se hitro vrne v prvotno obliko. Enako velja za ljudi – rezilientni posamezniki se po stiski hitreje poberejo.

Dobra novica? Rezilientnost se da razvijati!

Inštitut Neocortex enkrat letno organizira delavnice, namenjene krepitvi čustvene odpornosti.

psihoterapija in psihosocialno svetovanje

Zakaj se izgorelost ponavlja?

Izgorevanje ni le posledica delovnih obremenitev. V osnovi je povezano z našimi osebnostnimi lastnostmi, prepričanji in vedenjskimi vzorci. Če teh ne spremenimo, se sindrom pogosto ponavlja, dokler se ne naučimo prepoznati opozorilnih znakov in pravočasno ukrepati.

Kako poteka zdravljenje?

V hudih primerih se uporabljajo zdravila (uspavala, pomirjevala, pri hudih simptomih tudi antidepresivi). Najpomembnejša pa je trajna sprememba življenjskih vzorcev, ki so do izgorelosti pripeljali.

To je pogosto težko doseči brez strokovne pomoči. Zato je psihoterapija ena najučinkovitejših poti okrevanja. Okrevanje po hudih oblikah (t. i. adrenalni zlom) lahko traja več mesecev, včasih tudi leta.

SINDROM IZGOREVANJA

Prvi znaki se pojavijo dolgo pred popolnim zlomom, a jih pogosto ne prepoznamo.

Pozorni bodite, če:

  • ste stalno fizično in psihično izčrpani,
  • postajate cinični, razdražljivi in brez volje,
  • občutite odpor do dela, ki ste ga prej opravljali z veseljem,
  • naloge, ki ste jih nekoč zmogli brez težav, postajajo nepremostljive,
  • čutite nezadovoljstvo, praznino in nesrečo.

Za diagnozo izgorelosti ni enostavnega testa ali krvne preiskave, potrebno je izključiti druge bolezni in se pogovoriti s strokovnjakom, ki sindrom zna prepoznati.

OBDOBJE NOSEČNOSTI IN POPORODNA DEPRESIJA

Ali so duševne motnje v obporodnem obdobju pogoste?

Da. Duševne motnje so v tem, za žensko zelo občutljivem obdobju, razmeroma pogoste. Najpogosteje se pojavijo poporodna otožnost, poporodna depresija in poporodna psihoza.

Poporodna otožnost

je običajno blaga motnja, ki se pojavi v prvih dneh po porodu in spontano izzveni. Prizadene približno 80 % porodnic – v Sloveniji to pomeni več kot 17.000 žensk letno.

Poporodna depresija

se najpogosteje razvije nekaj tednov po porodu. Prizadene 10–15 % mater v prvem letu po porodu, kar pomeni 2.100–3.200 žensk letno v Sloveniji.

Poporodna psihoza

je najhujša oblika duševne motnje v tem obdobju. Običajno se pojavi v prvem mesecu po porodu. Je redka, prizadene eno do dve ženski na tisoč porodnic, kar za Slovenijo pomeni 21–43 primerov letno.

Ali lahko poporodna depresija povzroči trajne posledice?

Nezdravljena ali neustrezno zdravljena poporodna depresija lahko pomeni začetek ponavljajoče se in kronične depresivne motnje.

Eden najpomembnejših vzrokov materinske umrljivosti v razvitih državah je samomor. Dolgo je veljalo, da je navezanost na otroka zaščitni dejavnik, a novejše raziskave kažejo, da temu ni tako. Dokončan samomor je le vrh ledene gore – misli na samomor in poskusi so skoraj 20-krat pogostejši.

Raziskave potrjujejo, da materine duševne motnje v nosečnosti, poporodnem obdobju in kasneje, pomembno vplivajo tudi na telesno in duševno zdravje otroka.

Zakaj se o tem tako malo govori?

Čeprav gre za motnje, ki prizadenejo veliko število žensk in vplivajo na celotno družino, je povezava med duševnim in reproduktivnim zdravjem še vedno premalo prepoznana tako v zdravstvenem sistemu kot v širši družbi.

Zaradi stigme, pomanjkanja znanja in same narave motenj so te težave pogosto neprepoznane in nezdravljene, kar ima lahko usodne posledice. Situacijo dodatno zapletajo nerealna pričakovanja okolice ter idealizirane podobe nosečnic in mladih mamic, ki jih ustvarjajo mediji. Sporočila o popolni postavi takoj po porodu, brezhibnem nasmehu in lahkotni skrbi za otroka lahko ženske pahnejo v občutke krivde in manjvrednosti.

Resničnost pa je pogosto povsem drugačna – in zato je še toliko pomembneje, da o duševnem zdravju v nosečnosti in po porodu odkrito govorimo ter poiščemo pravočasno pomoč.