Ko otrok ne gre v kalup ali zakaj je psihološko testiranje ključno za razumevanje, ne za etiketiranje.

Včasih otrok, ki v razredu »zamišljeno gleda skozi okno«, piše počasi ali ne mara branja, v resnici razmišlja globlje kot vsi okoli njega. Starši začutijo, da nekaj ne ustreza – vendar ne zato, ker otrok ne bi mogel, temveč zato, ker šolski sistem ne prepozna načina, kako njegov um deluje.

Prav zato je psihološko testiranje pomembno. Ne zato, da otroka označimo, ampak da končno razumemo njegov ritem, logiko in način učenja.

Deček, ki razmišlja počasneje – a vidi stvari, ki jih drugi spregledajo

Enajstletni deček (imenovali ga bomo Luka) je bil napoten na testiranje, ker so starši opazili nenavadno kombinacijo: izjemno hitro razumevanje sveta okoli sebe, hkrati pa težko prilagajanje tempu šolskih nalog.

Rezultati so pokazali zelo visok verbalni IQ – kar 142, kar pomeni, da otrok razmišlja, povezuje in sklepa kot odrasla oseba. Hkrati pa je imel nizko hitrost obdelave informacij – okoli 10. percentila. Njegov možgan deluje kot zmogljiv računalnik, ki vse analizira v »slow motionu« – počasneje, a z natančnostjo in globino, ki razkrijeta stvari, ki jih drugi pogosto spregledajo.

Brez testiranja bi tak otrok verjetno dobil oznako, da je »počasen«, »len« ali »nemotiviran«. S testiranjem pa odkrijemo resnico: gre za izjemno bister um, ki potrebuje drugačen tempo in drugačno pot.

(Z dovoljenjem in soglasjem staršev je zgodba povzeta in deljena v anonimni obliki.)

Disharmoničen profil in dvojna izjemnost

Pri nekaterih otrocih, kot je Luka, so razlike med posameznimi področji izjemno velike. Na enem področju dosegajo rezultate visoko nad povprečjem, na drugem pa komaj sledijo vrstnikom. Tak profil imenujemo disharmoničen kognitivni profil.

Ko ima otrok hkrati zelo visoko inteligentnost in specifične učne težave (na primer disleksijo, težave s pozornostjo ali počasno obdelavo informacij), govorimo o t. i. dvojni izjemnosti (twice exceptional child). Ti otroci so pogosto izredno radovedni, senzitivni in perfekcionistični, hkrati pa hitro utrujeni in nagnjeni k frustraciji. Če okolje njihove disharmoničnosti ne prepozna, se lahko posledice vlečejo v odraslost.

Ko dvojna izjemnost odraste

Veliko odraslih, ki poiščejo psihološko pomoč zaradi izgorelosti, tesnobe, depresije ali občutka praznine, ima v ozadju neprepoznano dvojno izjemnost iz otroštva. Kot otroci so se trudili izpolnjevati pričakovanja, ki niso ustrezala njihovemu načinu delovanja, zato so razvili prekomerno odgovornost, perfekcionizem, občutek, da morajo vedno dokazovati svojo vrednost, ter težave z uravnavanjem energije in počitka.

Navznoter so še vedno izjemno inteligentni in ustvarjalni, a pogosto utrujeni, razpršeni in ujeti v notranji konflikt med visokimi sposobnostmi in izčrpanostjo.

Odvisnosti – tihi poskusi uravnavanja notranje napetosti

Mnogi nekdanji dvojno izjemni otroci se kot odrasli zatečejo v odvisnosti – ne zato, ker bi bili šibki, temveč zato, ker nikoli niso našli zdravega načina, kako umiriti svoj preobremenjen notranji svet. Odvisnost je lahko subtilna: od dela in dosežkov, digitalnih dražljajev, odnosov in potrditve ali pa od alkohola, hrane in zdravil.

Gre za isto potrebo, ki je bila prisotna že v otroštvu – potrebo po uravnoteženju premočnih notranjih impulzov in čustev ter po občutku nadzora in miru. Ko dvojna izjemnost ni prepoznana, odrasli pogosto ne razumejo, zakaj jih življenje tako močno izčrpava, kljub navidezni uspešnosti.

Zakaj so ti podatki dragoceni

Psihološki testi, kot je WISC-III, ne služijo rangiranju otrok po številkah. Njihov pravi namen je razumeti, kako otrok razmišlja in se uči. To znanje nam omogoča, da prilagodimo metode poučevanja njegovemu načinu mišljenja, zmanjšamo frustracijo, zaščitimo otrokovo samopodobo in motivacijo ter prepoznamo darovitost, ki bi sicer ostala skrita. Ko razumemo otrokove kognitivne poti, lahko učimo z njim, ne proti njemu.

Več načinov pomoči

V Sloveniji obstaja več načinov, kako pomagati otrokom z neobičajnim profilom sposobnosti. Testiranje je šele prvi korak, sledi pa odločitev o najprimernejši obliki podpore:

Individualiziran program (IP) – otroci z učnimi težavami ali posebnimi potrebami imajo pravico do prilagoditev v okviru šole: daljši čas pri testih, drugačen način preverjanja znanja, manjše obremenitve in poudarek na vsebini. (11. člen Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami – ZUOPP-1)

Program za nadarjene učence – otrok, ki je identificiran kot nadarjen, lahko sodeluje v obogatenih programih, projektih in mentorskih dejavnostih. (Pravilnik o odkrivanju in delu z nadarjenimi učenci)

Izobraževanje na domu – kadar niti IP niti šolske prilagoditve ne zadoščajo, lahko starši organizirajo izobraževanje na domu skladno z 88. členom Zakona o osnovni šoli (ZOsn-UPB3). Otrok se uči doma, a ostaja v stiku s šolo in vsako leto opravlja preverjanje znanja.

Vse te možnosti imajo skupen cilj – da otrok dobi prostor, kjer lahko uspeva.

Zaključek: Razumevanje namesto sodbe

Psihološko testiranje ni sodba, ampak zemljevid notranjega sveta otroka. Pri enem pokaže, da potrebuje več podpore, pri drugem, da potrebuje več izzivov. Pri tretjem, kot v tem primeru, pokaže oboje hkrati. Ko odrasli razumemo, kako otrok misli, ga ne skušamo več popraviti – ampak mu pomagamo rasti.

Otroci niso hitrejše ali počasnejše različice drug drugega. So različni vesolji. Na nas je, da se naučimo njihovega jezika.

Prispevek je pripravljen v skladu z načeli varovanja osebnih podatkov in z dovoljenjem staršev otroka.