Psihiatrija na inštitutu Neocortex temelji na znanstveni natančnosti in sočutnem pristopu.
Zdravljenje pri nas poteka v individualno zasnovanem procesu sodelovanja, v katerem strokovno znanje in človečnost hodita z roko v roki.
Morebitno diagnozo razumemo kot izhodišče za razumevanje in nikakor ne kot oznako posameznika. Cilj psihiatrične obravnave je, da človek ponovno pridobi ravnovesje, dostojanstvo in občutek varnosti.
KAKO DANES GLEDAM NA DUŠEVNO ZDRAVJE?
Spomnim se pacientke, ki je po več letih stabilnega zdravljenja rekla: ”Ne jokam več. Ampak še vedno ne čutim, da živim.”
Njeni simptomi so bili po vseh strokovnih merilih izboljšani. Spanje je bilo bolj urejeno. Anksioznost manj izrazita. Funkcionirala je. In vendar je v njenem stavku ostal občutek, da nekaj bistvenega še ni zares našlo ravnovesja.
Takšni trenutki so me začeli voditi k drugačnemu razmišljanju.
Medicina je moj poklic in moja izbira. Psihiatrija še posebej. Obožujem njeno zahtevnost, širino in spoštovanje do kompleksnosti človeškega življenja. V njej se srečajo biologija, medicina, psihologija, odnosi, družbeni kontekst in osebna zgodovina. Redko katero področje zahteva tako celosten pogled.
Svoj poklic opravljam z veseljem in iskreno hvaležnostjo. Radovednost me pri tem vodi že od začetka. Z zanimanjem poslušam zgodbe svojih pacientov – ne le simptomov, temveč poti, ki so jih do njih pripeljale. O teh zgodbah dolgo razmišljam. Ne zato, ker bi me bremenile, temveč zato, ker me bogatijo. Vsaka zgodba je drugačna kombinacija dejavnikov, ki skupaj oblikujejo trenutno stanje človekovega sistema.
V praksi sem vedno znova opažala, da imata dve osebi z isto diagnozo lahko povsem različne razloge za svoje težave. Nekdo je kronično neprespan in že mesece v stanju napetosti. Nekdo drug živi v dolgotrajni osamljenosti. Tretji je telesno izčrpan zaradi presnovnih neravnovesij. Četrti nosi nepredelane travmatske izkušnje.
Simptomi so lahko podobni. Sistemi pa ne.
Postajalo mi je jasno, da diagnoza opiše vzorec težav, ne razkrije pa nujno, na kateri ravni je prišlo do porušenega ravnovesja. Duševno zdravje se mi je začelo kazati kot dinamično ravnovesje več medsebojno povezanih ravni: fiziološka, metabolno-hormonska, socialne in psihološka.
Ko je ena od teh ravni dalj časa preobremenjena ali izčrpana, se sistem prilagodi. Če prilagoditev traja predolgo, se pojavijo simptomi. Ne kot sovražniki, temveč kot znaki, da je ravnovesje porušeno.
To razumevanje ne pomeni zavračanja klasične psihiatrije. Ravno nasprotno. Brez nje danes ne bi mogli pomagati številnim ljudem. Zdravila, psihoterapija in diagnostični okvirji so izjemno pomembni. A v praksi se je pokazalo, da je pogosto potrebno pogledati širše – ne le, kako zmanjšati simptom, temveč kako ponovno vzpostaviti regulacijo sistema.
V ambulanti zato vedno znova raziskujemo več vprašanj:
• Kako spite?
• Kako dihate, ko ste pod stresom?
• Kakšni so vaši odnosi?
• Kako dolgo že živite v napetosti?
• Kje je vaše telo izčrpano?
Duševno zdravje ni enodimenzionalno. In tudi zdravljenje ne more biti.
Verjamem, da človek ni “pokvarjen”, ko se pojavijo težave. Pogosto je sistem predolgo nosil breme brez ustrezne podpore. Ko razumemo, na kateri ravni je prišlo do porušenega ravnovesja, lahko pristop postane bolj natančen, bolj spoštljiv in bolj učinkovit.
Duševno zdravje ni samo odsotnost simptomov. Je sposobnost regulacije.
In regulacije se je mogoče ponovno učiti.
Daniela Fiket,
dr.med.specialist psihiatrije
Tesnoba je oblika strahu, ki se pojavi, ko oseba oceni, da življenjskih težav ne zmore več obvladovati. Ime izhaja iz značilnega občutka “tesno” je v prsnem košu, kot da nekaj pritiska nanj, kar pogosto povzroči tudi težko dihanje.
Ali je tesnoba vedno znak bolezni?
Ne. Tesnoba je čustvo, ki je vedno neprijetno, vendar ni nujno bolezensko. O bolezni govorimo takrat, ko tesnoba pomembno vpliva na kakovost življenja. V določenih situacijah (npr. huda bolezen, velike življenjske spremembe, vojna) je tesnoba celo razumljiva in pričakovana. Kljub temu pa jo zdravimo, kadar postane pretirano moteča za posameznika.
Ste že kdaj občutili izrazit strah ali negotovost? Srce vam je začelo razbijati, potili ste se, imeli občutek, da vam zmanjkuje sape, da se vam vrti, da vas stiska v prsih, da vas boli želodec ali da se vam trese telo? Če je odgovor »da«, potem veste, kako se občuti anksioznost.
To je dokaz, da ste človek in ne stroj.
Lahko si oddahnete, verjetno z vami ni nič narobe. Anksioznost je namreč naraven in zdrav odziv našega telesa in psihe na situacije, ki jih ocenimo kot nevarne ali zaskrbljujoče. V takih trenutkih se čuti izostrijo, srce hitreje poganja kri po telesu, mišice so pripravljene na akcijo. Gre za obrambni mehanizem, ki nam pomaga preživeti – s pripravljenostjo na boj ali beg.
Kdaj postane anksioznost težava?
Težava nastane, ko je naša ocena nevarnosti pretirana, ali ko občutki tesnobe vztrajajo tudi takrat, ko nevarnosti že zdavnaj ni več. Če se tesnoba pojavlja brez jasnega sprožilca in ob tem doživljamo intenzivne telesne odzive, lahko postane zelo neprijetna.
O anksiozni motnji govorimo, kadar takšno doživljanje pomembno poslabša kakovost življenja posameznika.
Pomembno je vedeti: anksioznosti se ne moremo popolnoma znebiti, saj je del našega naravnega odziva. Lahko pa se naučimo, kako jo obvladovati.
Med anksiozne motnje uvrščamo:
- panično motnjo (z ali brez agorafobije),
- agorafobijo,
- socialno fobijo,
- specifične fobije (npr. klavstrofobija, fobije pred živalmi),
- generalizirano anksiozno motnjo,
- obsesivno-kompulzivno motnjo,
- mešano depresivno-anksiozno motnjo.
Anksiozne motnje so najpogostejše duševne motnje.
Za panično motnjo vsaj enkrat v življenju zboli 1–4 % ljudi, enkratni panični napad pa doživi kar trikrat več posameznikov.
- Agorafobija prizadene 2–6 % ljudi,
- specifične fobije okoli 10 %,
- socialna fobija 3–13 %,
- obsesivno-kompulzivna motnja 2–3 %.
Ženske zbolijo za anksioznimi motnjami približno dvakrat pogosteje kot moški.
Kako jih zdravimo?
Pri zdravljenju se uporabljajo farmakoterapija (zdravila) in psihoterapija.
Najpogosteje predpisana zdravila so antidepresivi iz skupine selektivnih zaviralcev ponovnega privzema serotonina, v akutni fazi pa tudi pomirjevala (benzodiazepini).
Psihoterapija je pri anksioznih motnjah zelo učinkovita, še posebej v kombinaciji z zdravili. Raziskave kažejo, da je kombinacija obeh metod uspešnejša kot vsaka posebej.
V težjih primerih se zato priporoča kombinirano zdravljenje.
V blažjih primerih pa se pogosto izplača začeti zgolj s psihoterapijo.
Pomembno vlogo imajo tudi ukrepi življenjskega sloga: dovolj spanja, uravnotežena prehrana, opustitev škodljivih razvad ter redno gibanje, saj je naše telo ustvarjeno za aktivnost.
Če vas anksioznost ovira v vsakodnevnem življenju in zmanjšuje kakovost vašega bivanja, je čas, da poiščete pomoč. Zdravljenje je v večini primerov zelo uspešno – anksiozna motnja ne sme postati ovira na poti do vaših ciljev.
RAZPOLOŽENJSKE MOTNJE
Najbolj znana je gotovo depresivna motnja, ki ji pravimo tudi unipolarna depresija. Tako jo ločimo od bipolarne motnje, pri kateri se izmenjujejo obdobja globoke žalosti (depresije) in obdobja izrazito povišanega razpoloženja (manije). Manj znane oblike so distimija in ciklotimija, kjer so simptomi blažji, vendar pogosto trajajo dalj časa. Obstajajo tudi posebne oblike, kot je atipična depresija, kjer namesto nespečnosti in izgube apetita prevladujeta pretirana zaspanost in povečan apetit. Pri ženskah se depresija lahko pojavi v poporodnem obdobju ali v povezavi z menstrualnim ciklom kot del predmenstrualnega sindroma.
Čeprav te motnje spadajo v isto skupino, so zelo raznolike, njihova skupna značilnost pa je sprememba razpoloženja, ki vpliva na vsakdanje življenje posameznika.
Depresija, več kot le žalost
Depresija je ena najpogostejših duševnih težav sodobnega časa. Prizadene več sto milijonov ljudi po svetu in je eden glavnih vzrokov za dolgotrajno stisko in zmanjšano kakovost življenja. Pri mladostnikih je posebej tvegana, saj se verjetnost za samomor ob pojavu depresije drastično poveča.
Še vedno pa ostaja vprašanje, ali gre pri depresiji za eno bolezen z različnimi oblikami ali za skupek različnih stanj, ki jih združujemo pod istim imenom. To je pomembno tudi pri zdravljenju, saj se strokovnjaki sprašujejo, ali obstaja enoten pristop za vse, ali pa bi bilo bolj smiselno zdravljenje prilagoditi posamezniku.
Pomembno je vedeti: depresija ni zgolj prehodna potrtost, ampak resna bolezen, ki zahteva razumevanje, podporo in ustrezno obravnavo.
Ali so zdravila vedno nujno potrebna?
To je odvisno od več dejavnikov, predvsem od resnosti trenutne epizode. Kadar so prisotni psihotični simptomi, samomorilne misli ali nevarno vedenje, je bolnišnično zdravljenje z zdravili nujno. Pri ponavljajočih se resnih epizodah je priporočljivo tudi vzdrževalno zdravljenje, ki preprečuje ponovni izbruh bolezni.
Ko simptomi popustijo in je oseba pripravljena na psihoterapijo, je kombinacija zdravil in psihoterapije najučinkovitejša. Pri blažjih oblikah pa lahko zadostuje že sama psihoterapija, ki pa je običajno dolgotrajna in zahteva močno motivacijo pacienta.
Kaj je koristno vedeti o depresiji in antidepresivih?
Po smrti znanega igralca Robbieja Williamsa se je v javnosti ponovno odprla razprava o depresiji in samomoru. Dejstvo je, da je depresija zelo pogosta bolezen, ki ima lahko tragične posledice. Dve tretjini oseb, ki storijo samomor, so pred tem kazale znake depresije. Zaradi same narave bolezni, neozaveščenosti in stigme oboleli pogosto sploh ne poiščejo pomoči. Slovenija je žal med evropskimi državami v samem vrhu po številu samomorov. Kljub resnosti in pogostosti depresije pa v družbi še vedno kroži veliko zmotnih prepričanj, ki ovirajo ljudi pri iskanju pomoči in okrevanju.
Zasvojenost je motnja, ki nastane zaradi uživanja snovi ali ponavljanja vedenj, ki vplivajo na človekovo razpoloženje, zaznavanje ali čustvovanje.
Značilni znaki zasvojensoti so:
- močna, nepremagljiva želja (hrepenenje) po snovi,
- oslabljen nadzor nad količino zaužite snovi,
- spremenjena toleranca (potreba po vedno večjih odmerkih),
- odtegnitveni znaki pri telesni odvisnosti,
- nadaljevanje uživanja kljub jasnim dokazom o škodljivosti,
- uživanje snovi ali pridobivanje snovi postane pomembnejše od drugih obveznosti in odnosov.
S čim smo lahko zasvojeni?
- alkohola,
- opioidov (heroin, opioidni analgetiki),
- kanabinoidov (marihuana, hašiš),
- sedativov ali hipnotikov (pomirjevala, uspavala),
- kokaina,
- drugih stimulansov, vključno s kofeinom,
- halucinogenov,
- tobaka,
- hlapljivih topil,
- več drog ali kombinacij psihoaktivnih snovi.
Nekemične zasvojenosti
Zasvojenost se lahko razvije tudi od vedenj, kot so: igre na srečo, pretirano uporabo interneta, računalniških iger, seksa, pornografije, nakupovanja, hrane in drugih dejavnosti. Ker pri teh oblikah ni snovi, govorimo o nekemičnih odvisnostih. Vendar imajo s kemičnimi veliko skupnega in se pogosto pojavljajo skupaj.
Kako jih zdravimo?
Zdravljenje zasvojenosti je vedno individualno prilagojeno. Na uspešnost vpliva več dejavnikov: stopnja odvisnosti, motiviranost posameznika ter podpora družine in okolja. Zato so svojci pogosto vključeni v proces zdravljenja.
Zdravljenje se izvaja ambulantno ali bolnišnično. Uporabljamo lahko različna zdravila – od substitucijske terapije (npr. pri zdravljenju odvisnosti od opioidov) do zdravil za lajšanje spremljajočih simptomov, kot so tesnoba, depresija ali nespečnost.
Daniela Fiket, dr.med.specialist psihiatrije
| Storitev | Trajanje | Cena |
|---|---|---|
| Psihiatrični posvet s pisnim mnenjem | 50 min. | 160,00 € |
| Psihiatrični kontrolni posvet s pisnim mnenjem | 25 min. | 110,00 € |
Novi cenik se začne uporabljati 1.10.2025.
Odpoved individualne terapije ali spremembo termina, je potrebno sporočiti vsaj 2 delovna dneva vnaprej. V primeru nenapovedanega izostanka s terapije ali prepozno sporočene odsotnosti velja, da je bila terapija realizirana. Izjema od tega pravila so bolniške odsotnosti ali drugi tehtni razlogi ki se bodo obravnali individualno.